Komunikacijske in govorno-jezikovne motnje pri otrocih

Odstopanja v komunikaciji, socialni interakciji, govoru in jeziku se lahko pojavijo v kateri koli starosti. Pri nekaterih otrocih se razvijajo z zakasnitvijo in takrat govorimo o zakasnelem razvoju govora in jezika. Ta je lahko prehodnega ali trajnega značaja. Če težave vztrajajo dalj časa in zaostanek za vrstniki otrok ne nadoknadi sam od sebe, govorimo o motnjah, ki so lahko govorne ali jezikovne.

Motnja komunikacije in socialne interakcije je primanjkljaj v veščinah sprejemanja, razumevanja, predelave in izražanja besednih, nebesednih ali pisnih simbolov, ki je lahko razvojna ali pridobljena. Otroku lahko popolnoma onemogoči komunikacijo z okoljem, jo zelo oteži ali pa otroka ovira pri vzpostavljanju kvalitetnih funkcionalnih odnosov z ljudmi. Prisotne so tudi pri otrocih z avtistično motnjo.

Z izrazom govorne motnje označujemo nepravilno izgovorjavo glasov (artikulacijske motnje oziroma motnje izgovorjave glasov, oralna in govorna dispraksija ali apraksija, dizartrija), moteno tekočnost govora (jecljanje in brbotanje) ter težave z glasom (hripavost, disfonija). V primeru artikulacijskih motenj otrok določen glas lahko nadomesti s kakšnim drugim glasom (npr. zamenjuje šumnike s sičniki), izpušča glasove, popači glasove ali jih dodaja. Artikulacijske motnje lahko vplivajo na razumljivost otrokovega govora. Otrok lahko izpušča ali napačno izgovarja en ali več glasov. Motnje tekočnosti govora se kažejo kot prekinitve običajnega toka govora in jih lahko opazimo kot prehiter ali prepočasen govor, motnje ritma (zaganjanje v govoru), ponavljanje glasov, zlogov ali besed, zategovanje in podaljševanje glasov, blokade v govoru. Za glasovne motnje so značilna odstopanja v kvaliteti, višini, glasnosti, resonanci glede na starost in spol otroka.

Jezikovne motnje pomenijo odstopanje na področju razumevanja in uporabe govorjenega jezika, opazimo pa jih lahko na naslednjih področjih:

  • fonologija – otrok ima težave z razlikovanjem glasov, zaznavanjem zaporedij glasov v besedah, določanjem mesta glasov v besedah ipd.,
  • morfologija – otrok ima težave z ustvarjanjem strukture besed, sklanjatvami, spregatvami,
  • sintaksa – otrok ima težave s kombiniranjem besed v povedi, ustvarjanjem odnosov med besedami v povedi,
  • semantika – otrok ima težave z vsebino oziroma s pomenom besed,
  • pragmatika – otrok težko uporablja jezik na funkcionalen in socialno primeren način v komunikaciji.

Disleksija ali specifična motnja branja je motnja, za katero so značilne težave pri učenju branja ali napredovanju v veščini branja kljub povprečni inteligenci in normalnem vidu. Oseba z disleksijo ima lahko težave pri prepoznavanju črk, sledenju besedilu, branju težjih besed in razumevanju prebranega. Ob disleksiji s pogosto prisotne težave s pisanjem ali disgrafija. Obe motnji spadata v področje specifičnih primanjkljajev na posameznih področjih učenja. Vzroki niso popolnoma znani, v njihovem ozadju pa so specifičnosti pri obdelovanju vidnih in slušnih dražljajev v možganih. Disleksija je povezana z jezikovnimi motnjami (težave s priklicem besed, razlikovanjem in zaporedji glasov v besedah, oblikovanjem povedi ipd.) in/ali vizualnimi težavami (skotopični sindrom, težave z vidnim sledenjem, orientacijo na ploskvi ipd.).

Komunikacijske in govorno-jezikovne motnje pri odraslih

Pri odraslih težave in motnje v govorno-jezikovni komunikaciji nastanejo zaradi poškodbe možganov, možganske kapi ali drugih procesov, ki neugodno vplivajo na komunikacijo, govor, jezik, branje in pisanje.

Najpogostejše nevrološko pogojene motnje, povezane s komunikacijo, govorom, jezikom, branjem in pisanjem, so:

  • afazija – oslabljena ali izgubljena zmožnost razumevanja ali uporabe jezika,
  • dizartrija – težave pri planiranju, izvedbi in kontroli motoričnih gibov za govor, do katerih pride zaradi poškodbe živčnih poti ali mišic, odgovornih za govor,
  • disleksija in disgrafija – oslabljena ali izgubljena zmožnost branja in pisanja,
  • apraksija – oslabljena ali izgubljena zmožnost planiranja in izvedbe motoričnih gibov, npr. oblikovanja govoril za izgovor glasov in besed, izvedbe določenih opravil z rokami.

Disleksija, disgrafija, diskalkulija in dispraksija

Disleksija je motnja sposobnosti branja in razumevanja prebranega ob ustreznem vidnem in slušnem zaznavanju ter splošnih kognitivnih sposobnostih. Zanjo je značilno drugačno predelovanje slušnih in vidnih dražljajev, zaradi česar oseba bere počasi, neritmično, z napakami in težko poveže prebrano s pomenom. Disgrafija pomeni specifične težave pri pisanju (zmanjšana čitljivost, počasnost pri pisanju, številne napake). Diskalkulija je motnja razvoja matematičnih veščin, računanja in reševanja računskih nalog ob sicer ustreznih kognitivnih sposobnostih, delovanju čutil in pogojih učenja. Dispraksija je motnja, ki povzroča težave s koordinacijo, z organizacijo in obvladovanjem gibanja, povezana pa je s specifičnim predelovanjem senzornih informacij, ne pa s primarno gibalno oviranostjo.

Skotopični sindrom

Gledamo z očmi, vidimo pa z možgani. Oči so samo vhod za vidne informacije, možgani pa jih osmislijo. Pot od sprejemanja, prenosa in obdelave vidnih dražljajev je dolga, zato na njej lahko pride do napak. Če se napake pojavijo pri vstopu dražljaja, govorimo o kratkovidnosti ali daljnovidnosti, škiljenju in podobnih pojavih. Kadar pride do napake pri obdelavi dražljajev, pa je ena od možnosti prisotnost skotopičnega sindroma.

Skotopični oziroma Irlen sindrom je motnja v predelavi nekaterih vidnih dražljajev oziroma nezmožnost možganov, da bi pravilno predelali in interpretirali določene vidne informacije. Ker možgani vsakega posameznika prejete informacije predelujejo na malce drugačen način, se tudi simptomi pri skotopičnem sindromu med ljudmi razlikujejo.

Oseba s skotopičnim sindromom ima lahko težave pri:

  • branju in pisanju, ki se kažejo kot počasnost in napake pri branju in pisanju, težave s sledenjem besedilu z očmi, občutek popačenosti črk in besedila, bleščanje beline papirja, glavoboli, utrujenost in težave z očmi med branjem, slabost ali omotičnost med branje,
  • vzdrževanju koncentracije in pozornosti,
  • vožnji avta v težjih pogojih, npr. v megli, dežju ali snegu, v predoru,
  • zaznavanju globine ali oddaljenosti premikajočega se predmeta,
  • neugodja pri močni svetlobi, npr. na sončni svetlobi in neonskih lučeh.

Težave, ki jih povzroča skotopični sindrom lahko zmanjšamo ali odpravimo z uporabo Irlen barvnih folij ali Irlen spektralnih filtrov. Ker je vsak človek s skotopičnim sindromom občutljiv na točno določen odtenek barvne svetlobe, se v toku presejalnega preizkusa na skotopični sindrom določi, katera barva in odtenek mu olajšata gledanje in zmanjšata težave. Že pred pregledom s pomočjo vprašalnika ugotavljamo, ali obstaja povečano tveganje, da oseba skotopični sindrom ima, med pregledom pa identificiramo vrsto in stopnjo težav ter določimo kateri spektralni filtri so učinkoviti pri zmanjševanju ali odpravljanju težav. Postopek traja različno dolgo, običajno med eno do dve uri.

Če želite ugotoviti, ali pri vas obstaja tveganje, da imate skotopični sindrom, izpolnite spodnji vprašalnik in ga pošljite na elektronski naslov klepetalnica@logopedinjanives.com. Sporočili vam bomo, ali obstaja tveganje, da imate skotopični sindrom z informacijami, kdaj in kje lahko opravite testiranje.